Nikoli nisem bila dobra v rednem poročanju. Se pravi, da mi vrlina pisanja dnevnikov, blogov, raznih poročil (celo redno odpisovanje takšnih in drugačnih sporočil) že od nekdaj povzroča rahle izpade vestnosti in želje po pisanju.

Med izbiranjem prispevkov za na blog se prevečkrat zmedem. »Bi danes to objavila?« in »joooj, tega se nobenemu ne bo dalo brati« in »eh, pa saj že vsi blogajo, se mi res da?« in »...#100in1izgovorzalenobo...«. Torej. Ne bom brisala starih postov, čeprav bi najraje naredila točno to in začela vse lepo jovo na novo.

V resnici pravzaprav niti ne vem o čem pisati. Malo bi z vami delila moje fotografije, dizajn, misli, ... Po drugi strani pa – saj si želim polniti vrstice in www prostor predvsem zato, da to kasneje preberm jaz! Torej, moja nova odločitev je (tisti, ki me poznajo, vejo, kako trdno stojim za raznimi odločitvami, ki niso ravno življenjskega pomena..(v mislih si požvižgavam: pianissimo + adagio ), da sem tu čimbolj pogosto. In pišem in poročam o čemur se mi bo zahotelo.

Obljubim, da začetnemu, ob pogledu gotovo precej anarhičnemu stanju, kasneje vdihnem nekaj redu in popravim sliko tega mesta. Za ta kasneje si bom (predvidevam, da) vzela nekaj časa. :)

Danes o slatkishih preteklega vikenda. Poseben je bil zato, ker sem ga po skoraj mesecu dni končno preživela doma! Haaaappy dance!

1.  Sonce: Oblačno vreme sicer nima sposobnosti, da bi lahko spremenilo mojo ljubezen do domačega kraja. Mogoče zato, ker sem že od malega taka (po besedah moje stare mame) 'povasenka'. Rada potujem. Zelo. Ampak eden boljših delov potovanja je vračanje v našo ljubo vasico. Ima svoj vonj, svoje ljudi, svoje poti. In ko vse to objame še sonce.. Ah!

2.     Nečaki: Obožujem jih. Njihovo radovednost, kreativnost, iskrice v njihovih očeh. Vse, kar so. Njihovo trmo, tačnobo, ko so zaspani, njihovo iskrenost. Spomnijo me, kaj sem. In me polnijo z energijo. Na dolge ture. Na kratke - me spravijo v posteljo. (Hote ali nehote. Še kar se spomnim dne, ko sem 'dala spat' najstarejšo od najmlajših. Čez 10 minut se je pridružila kofetkarjem na vrtu: 'pššššt, teta Ana spi.')

3.     Nedeljsko kosilo moje mami: Ona zna! <3 V nedeljo nas je razvajala z blitvino juho, pirejem, solato, pljučno pečenko, dunajcem, jabolčnim štrudlom. Po kosilu - nostalgično hiberniranje na kavču. Zzzz. (Včasih so me uspavale nedeljske ponovitve raznih telenovel. Seriously. VEDNO je delovalo. Par minut in adieu. To še kje vrtijo?)

4.     Biljard: Z mojim bratcem. (ki to več ni, ki je že velik brat!). Biljard je super igra. Tudi po pivu ali dveh izziv še vedno ostane dovolj močen, da sive celice delajo. V času srednje šole sem ga preigrala še pa još. Po tem pa skoraj ne pomnim, kdaj nazadnje. In zdaj ga imamo v našem vaškem baru! Jes! Jes. Jesss!

5.     Sonce: Ma ne, ni pomota. Ja, še enkrat. Drago sonce, resnično te imam rada. Si tako zelo rumeno in veliko, tak, topel buci - buci! Ni važno, kako se spreminja moj stil oblačenja, moj stil življenja, moje ljubezni, moje.. ti si vedno to, kar si od vedno. In: boom boom boom I want you in my room! As often as possible.

Vam pa ljubezni in cvetja! 

Ana