Upanje umre zadnje.

Nisem pozabila na svojo zaprisego po redni nadgradnji bloga. Vendar včasih preprosto ne gre. Ko misli zadušijo besede. Misli je veliko. Nekatere bodo dobile pot na svobodo, svoj prostor med vrsticami. Druge se bodo še naprej analizirale, urejale in dobile smisel v boju z notranjimi mlini. 

Kaj me je hromilo zadnji teden? Vse dogajanje v naši ljubi državi. Ni bilo malo dni, malo trenutkov, ko sem se vprašala - kaj pa če jaz nisem pri zdravi pameti? Kaj pa če pretiravam? Sem preveč stroga? 

Moje misli so začele nenadzorovano noreti v času predreferendumske kampanje. Na socialnem omrežju sem v dneh zatem zapisala, da 'me ta nedelja še vedno špika pri srcu'. In ne boli toliko zaradi rezultata. Boli zato, ker je bilo slišanih toliko enih nebuloz iz strani 'strokovnjakov', ljudi v kampanjah, predvsem pa, kar je najbolj skelelo - toliko nezrelosti in nekritičnega mišljenja v nesmiselnih komentarjih nas, posameznikov, ki imamo pravico in moč do svojega izražanja. NIHČE nam ne more odvzeti pravice do resnice, iskrenosti, izražanja tega kar čutimo. Ljudje se ne znamo več pogovarjati. Ja, znamo si dajati lažne komplimente. Iskreno, jaz se na to poserjem. Nemalokrat sem slišala, da sem kruta in neposredna. Takšna sem postala, ko sem se malo bolj spoznala, si dovolila biti iskrena do sebe. Z iskrenostjo sem izgubila okoli 80% svojih 'prijateljev'. Ker sem imela dovolj ljudi, ki jamrajo samo zato, da jamrajo. Ljudi, ki obrekujejo samo zato, da nekaj izustijo. Ljudi, ki želijo drugim slabo le zato, ker je to lažje, kot se lotiti grajenja sreče sam pri sebi. Takim ljudem sem rekla fuck off (odjebite) in počutila sem se boljše. 

Patti Smith je pred nekaj leti servirala z besedami: "Some of us are born rebellious." (prevod za mojo mamo in nje generacijo: "Nekateri izmed nas smo rojeni kot uporniki.") Ja, Patti, dam ti prav. Vendar se bojim, da živimo v črno belem svetu. V svetu ovac in peščice upornikov. Če lahko tistih nekaj ljudi z vrlino jasnega izražanja, zagovarjanja svojih stališč (in NE obče znanih stališč raznih institucij, katerih pripadniki so), zdrave pameti, konkretnih argumentov sploh lahko kličemo uporniki. Se nismo nekdaj kot narod borili za samostojnost? Ljubi moji, pa vemo kaj beseda samostojnost sploh pomeni? Pri sebi nimam SSKJ-ja, vendar če samo pogledam koren besede, vem, kako naj jo uporabim. Vemo kaj pomeni demokracija? Vemo kaj pomeni svoboda izražanja? Čedalje bolj se počutim, kot da smo vsi ujetniki. Ujetniki ljudi, ki vodijo (in so vodili) našo državo in poizkušajo igrati na strune naivnosti apatičnega krdela ovac. Dajmo, zavoljo naših otrok, zavoljo preostanka naših življenj, zavoljo ljubezni in miru in zavoljo ohranjanja evolucije v pravo smer - dajmo temu nekako reči STOP! Pa saj zmoremo, samo potrudimo se! Ampak najprej, v samem začetku - moramo se pogovarjati, se poslušati in si dovoliti slišati. In trkati na svojo vest. Verjamem, da jo še vsi imamo. To nas dela človeške. Največja rana predreferendumskega duvanja v smislu 'ko je jači' je izhajala ravno iz bolne komunikacije ljudi med sabo. Roko na srce, kdorkoli je bil sam pri sebi 100% za ali proti predlogi zakona, nima v glavi treh čistih. In po mojem mnenju spada v zgoraj opisano kategorijo ljudi. Predlog zakona JE imel prednosti in slabosti. Vendar, kot kaže, nam je bila tudi kot volivcem odvzeta pravica do glasovanja za. Saj kot narekuje praksa zadnjih(?) nekaj volitev v Sloveniji, volimo le še proti. Volim Türka, ker sem proti Peterletu. In obratno. Volim Pahorja, ker sem proti Janši. In obratno. Volim Jankovića, ker sem proti Janši. In obratno. Volim za sprejetje predloga družinskega zakonika, ker sem, ponovno, proti RKC-ju. In seveda obratno. Zdaj pa, dragi moji, ko so me starši kot polnoletno državljanko pospremili na volišče, sem rekla: "Jes, končno lahko nekaj spremenim." Ta končno še ni prišel. In se bojim, da če bomo tako pasivno živeli še naprej, nikoli ne bo. Govoriti si, da je boljše izbrati manjše zlo, je vandalizem. Nad nami samimi. Da, izbrati manjše zlo je potrebno, kadar druge opcije ni. Mi pa jo imamo! "You know, you don't have to be evil, to be different." ("Veš, ne potrebuješ biti hudoben, da si drugačen.") Ne, samo biti moraš to, kar si.

Sama nimam strokovne podlage iz pravnega področja, zgodovinskega področja, ekonomskega področja in še marsikaterega drugega področja. Nisem podkovana s strani strokovne literature. Rada bi bila bolj, vendar ne gre. Vsakemu svoje. Veliko sem se naučila iz življenja. Ljudje so bili moje knjige. Zagovori mojega stališča so bili moji izpiti. Seveda, dala sem čez tudi popravne izpite. Ker sem človek. In motiti se je človeško. Svojo zmoto popraviti je človeško. V svojo zmoto zavedno potegniti druge, pa je nedopustno. Vem, da ob zapisih kot je ta, lahko pričakujem marsikakšen napad. Ampak ravno o tem vam govorim - dajmo se pogovarjati. Poslušati. In slišati.

Torej, začela sem z našim mavričnim zakonom. Rada bi nadaljevala z dogajanjem na koroškem. Pa se mi zdi, da smo že vsi siti tega? Smo siti tega, ker boli, z bolečino je pa težko živeti? Naj na hitro povzamem - kolikor vem in kolikor spremljam, je deklica 'živa in zdrava' pri mami. Isti mami, ki je bila v preiskovanju roke pravice zaradi zlorabe hčerke. In dediju, ki je 'tako kot vsi drugi člani družine pomemben za razvoj otroka'. Naslednje vrstice veliko povejo o stvari: "Prva procesna napaka se je zgodila aprila 2010, ko je tožilka, ki je zadevo usmerjala, na podlagi nepopolnega poročila (nista bila zaslišana ne osumljenec ne izvedenec, deklica ni govorila s psihologom!), spis poslala v arhiv. In tam je stal leto dni. Ocenjeno je bilo, da gre za spor med starši zaradi dodelitve otroka. A kako je mogoče, da tožilec to oceni, če ni preveril dejstev? »Ko sem po letu dni dobila v roke spis, sem začela dvomiti o strokovni zakonitosti in poštenosti kolegov,« pove Štiblarjeva. »Prebrala sem izvide alkohola v krvi, Klarine navedbe, opise nenavadnega dogajanja v družini, opise prič tega, kakšna je prihajala Klara od stikov z materjo. Niti za trenutek nisem pomislila, da vsega tega ne bi dala izvedencu. Vmes je punčka izginila.« Drugič: Sklep o zavrženju kazenske ovadbe na podlagi delnega mnenja izvedenca je strokovna napaka. In ravno to se je zgodilo. »Izvedensko mnenje je bilo, da bi za dokončni odgovor, ali je prišlo pri Klari Kaker do spolne zlorabe, morali opraviti več razgovorov z deklico in s starši. Ker deklice ni bilo, se je tožilec odločil ovadbo – zavreči.« "(http://www.slovenskenovice.si/lifestyle/vrt-dom/odurni-smrad-klientelizma) - se opravičujem za površno rabo narekovajev. 

Sama sem zadevo začela spremljati slab mesec nazaj, ko mi je prijateljica po telefonu omenila Munca in koroško deklico. V smislu - a ni grozno? Moj odgovor je bil: "Sry, razlož mi. Saj ne vem točno kaj se dogaja. To je to, ko je fotr ugrabu hčerko, al kaj?" - to je bil moje butast komentar na tistih par besed, ki sem jih sem in tja površno zasledila tu in tam. (Kot državljanka Slovenije, ki ima vsega dost, sem se namreč odločila, da zavestno ne spremljam več ničesar. In s tem brezskrbno živela. Notri me je pa kljuvalo.). In tak je ŠE VEDNO komentar večine ljudi, katerim stvar omenim. Ko sem brala članke, zapisnike, komentarje, pogledala video posnetke, sem se trudila ostati objektivna in v sebi ohranjala dvom do ene in druge strani. Ampak čakajte malo - edini, ki so mi postregli s konkretnimi zadevami, so prav ljudje, ki so javnosti preko medijev predstavljeni kot največji mafijozi. In edini človek, ki še premore glas razuma v tejle situaciji, je ravno Matic. In njegova 'kriminalna združba'. Ne poznam ga osebno, ampak kolikor pameti mi je še ostalo pri zdravju, verjamem v njegove besede, ker niso larifari. Verjamem v njegova dejanja, ker so odraz poguma. Ne poveličujem ga. Ga pa močno podpiram pri njegovi ideji! Že nekaj časa se sprašujem eno in isto vprašanje. In hvaležna sem g. Miranu Trontelju, da je to vprašanje postavil na glas: "Imam občutek, da je vse gnilo v tej državi. Ali ni civilna družba toliko močna, da bi našla enega novinarja, raziskovalnega novinarja, ki bi stvar po svoje raziskal? To se mi zdi absurd, kar se pri nas dogaja. " (http://www.youtube.com/watch?v=2mWH1rETp3U). Da, to JE absurd. Absurd družbe, ki jamra, ker jamrajo vsi. Če res tako mislite, dragi moji, si dovolite začutiti svoje misli in prenehajte biti apatični. Zdaj, takoj. Kako SPLOH še lahko naivno spremljate in verjamete plačanim medijem, ko imate pred očmi toliko enega gradiva? Vsaj podvomite, vsaj to. Ne bodite kot slepe kure. Dvom je zdrav. Ga. Natalija Markač je v svojem zapisu opozorila na fokus celotne situacije: https://www.facebook.com/notes/natalija-marka%C4%8D/kje-je-fokus-v-zadevi-koro%C5%A1ke-deklice-/412470205449011. Dajmo vsaj razmisliti o vseh opcijah, ne pa preprosto sprejeti prve in najceneje ponujene. Če mi druga stran ponudi isto mero zdravih besed, argumentov in dokazov, ok. Bom spet mislila in gruntala. Vendar mi tihi glas govori, da se to ne bo zgodilo.

Kolikor mi je znano, se na Prešernovem trgu pod kipom našega Poeta zbira družbica ljudi, ki jim ni vseeno. Pobuda za ta zbiranja se je rodila (če se motim, naj me kdo popravi) v krogu ljudi, ki se jim je šlo za to, da najdejo resnico o koroški deklici. Da se dokopljejo do nje, resnice in samo resnice. Glavni cilj ni bil dokazati krivdo osumljencem, ampak resnični potek dogodkov. Vendar so tisti, ki nam korak za korakom kradejo državo (in ljudi?) poskrbeli, da so ljudem, ki imajo znanje, voljo in srce pomagati deklici, zavezali roke. Če stvar pravilno razumem, je vse, s čimer se deklico lahko še 'reši', zahteva po neodvisni recenziji poteka dogodkov vse od leta 2008 naprej. Da do tega pride, potrebujemo moč. Meni ni in mi za tega otroka ne more biti vseeno. Vendar sile niso usmerjene zgolj in le v primer koroške deklice. Potrebno je nekaj spremeniti. Tudi če žalostnemu zaključku tega primera ne dodajo barve pravice - naj bo vsaj glasen opomin in spomin na enega zadnjih primerov slabe prakse pravnega sistema demokratične republike! Ne samo spolne zlorabe in najhujši primeri - naj se ustavijo zlorabe nad vsemi nami. Zlorabe človeških pravic, človeških vrednot, zlorabe besede svoboda... Ljudje božji, niti sanja se nam ne, kako smo vsi zlorabljeni!

Veste, sama ne verjamem, da smo bili poslani na ta svet, da bi trpeli. Da bi se bali, kako bomo mi in naši ljubljeni preživeli. Da bi se bali, ali bomo sploh lahko delali to, kar nas veseli? Ne verjamem, da bi nam moral kdo narekovati, kako naj čutimo. Ne verjamem, da ne bi smeli biti kritični. Verjamem, da smo se rodili na ta svet zato, da bi bili svobodni, ljubljeni, kreativni, strastni! Pa imamo možnost, da smo taki? 

Pred dnevi sem našla tole (ja, zdaj sem v branju 'Just Kids' in mi Patti ne da miru). Bilo je dobrodošlo odkritje:

Prayer

stocking feet or barefoot
immensely proud or bent like love
twig scaffold
gravedigger or dancer in wind
the same wind yet stinking of pigs
rose or the pollen which makes one cough
cruel fantastic unlike anything else

to have no need for the apparatus
of the operating room
to be safe from all bodily harm
to know love without exception
to be a saint in any form

In moj nepopolni prevod bi se glasil nekako takole:

 Molitev

 v nogavicah ali bosonogi

izjemno ponosni ali upognjeni kot ljubezen

opazujte/odkrijte oder

tisti, ki koplje grob ali plesalec v vetru

isti veter, ki smrdi po prašičih

vrtnica ali cvetni prah, ki nekoga sili h kašlju

kruto fantastično kot nič drugega

ne imeti potrebe po aparatih

 operacijske sobe

biti varen pred vsem telesnimi poškodbami

  poznati ljubezen brez izjeme

biti svetnik v kakršnikoli obliki

Verjamem in upam, da bom doživela takšen svet.

Ana