Ljubezensko pismo življenju.

Življenju in smrti, življenju s smrtjo.

Smrt. 

Preberem glasno: "Smrt."

Kaj je smrt? Je to trenutek, ko umreš? Ali je to ves čas, ko si mrtev? 

"Doletela ga je smrt."

Se pravi, da je mrtev. In mrtev je od zdaj za vedno. Je potemtakem smrt stanje večnosti? Sestavni del življenja? Ali je smrt začetek konca? 

Konec.

In kaj je konec? Si sploh znam predstavljati konec? 

Pomislim na konec osnovne šole. Dobila sem spričevalo. Konec gimnazije. Maturitetno spričevalo. Konec študija, diploma. Konec življenja, nagrobni kamen? Je torej nagrobni kamen spričevalo življenja? 

Ljudje smrt radi ignoriramo. Kot da je ni, kot da ne obstaja in kot da bomo za vedno deležni zemeljske izkušnje. Pa vendar smo vsi z vsakim trenutkom bližje smrti. Umrli bojo moji ljubljeni. Nekoč bojo umrli moji starši. Moja dva brata in sestre. Če bom imela otroke, bojo umrli tudi oni. In njih ljubi ljudje. Nekoč bo umrl moj dragi, umrla bom jaz. 

Ko bom umrla, se bo moje srce ustavilo. Prsni koš bo obstal. Negibna bom. Moje ustnice ne bojo izgovorile nobene besede več. Moje roke ne bojo dale več objema, noge bojo otrdele in mamine volnene nogavice jih ne bojo mogle več segreti. Nikoli več. Lica bojo zgubila rdečico. Toplina bo počasi izginjala in ko se bo kdo dotaknil mojega mrzlega telesa, se bo ustrašil, ker me tam ne bo več prepoznal. Moj pogled bo za vedno zaspal. Na takšen način te pač smrt spremeni. 

In kljub temu ostaja smrt skrivnost. Trenutek, ko umreš - nenajavljen gost. Lahko umrem čez tri minute. Lahko živim še dolgo. 

Tam bom sama. Nihče ne bo umiral z menoj.
Tam bom tako sama kot nisem bila še nikoli.

Ljudje umiramo na zelo luštne in zelo bizarne načine. Na kakšen način bom umrla jaz? Bom zaspala in se zjutraj ne zbudila? Doživela nesrečo s smrtnim izidom? Bom bolehala za dolgotrajno boleznijo? Ali smrt boli?

Ko sem o tem razmišljala še kot 'mini me', sem se tega dejstva vedno ustrašila. Delala sem se pogumno: "Pa zakaj bi se bala umreti?", po drugi strani pa sem goreče prosila za dolgo življenje.

Zdaj vem, da želim le sprejeti. Mirno. Kot jutro naslednjega dne. Ali pa kot naslednji globok vdih. 

Na smrt velikokrat pomislim - včasih zelo čustveno, drugič popolnoma racionalno. Ampak večkrat ko pomislim na smrt, bolj se zavedam življenja. Ne zgolj fiziološkega življenja ampak tega MOJEGA ŽIVLJENJA, edinega, ki ga imam. Življenja, ki ga čutim. Odnosa s samo seboj. Bolj iskren kot je, resničnejše se Življenje zdi. Rada bi ga izživela v vsej njegovi polnosti. Rada bi veliko ljubila, podelila nešteto objemov, vzpodbudnih besed. Rada bi še kdaj začutila vznemirjenje v pričakovanju lepih stvari. Rada bi potovala, pela, plesala, pisala, kreirala nekaj svojega. Rada bi še neštetokrat čutila tiste tople ustnice na svojih, še ravno tolikokrat zaspala v objemu najlepše topline. Rada bi še sanjala, ljubim sanje. Ljubim jesensko listje in indijansko poletje. Ljubim morje in hribe, gorski zrak in svobodo. Ljubim živali in naravo. Glasbo, fotografijo, mehko travo, romantiko, izzive, družino in prijatelje, skrivnostne poti, namakanje žuljastih nog v ledeni vodi. Ljubim veter v laseh, smeh, zvezde, barve, udobna oblačila. Ljubim trenutek, ko težko postane lažje. Ko se jok spremeni v smeh. Ko se na nebu izriše mavrica. 

Ljubim Življenje.

In hvaležno ga želim sprejemati vse do smrti.

Življenje.