Brezposelnost - tudi jaz pašem v ta koš. Res je, nisem zaposlena. Formalno. Ampak kako jaz razumem termin brezposelnosti? Tako kot se napiše - da si nezaposlen. Pa res to pomeni, da si brez posla(nstva)?
Ne vem (predvidevam pa) kaj si vsi formalno zaposleni mislijo o formalno brezposelnih in se o tem niti ne sprašujem veliko. Vem pa, kako o brezposelnosti (oh, ta prežvečena, grda, negativna beseda) razmišljam sama.
Saj ste ugotovili čemu uporabljam pridevnik formalnosti, kajne? Pa se približajmo mojim mislim.
MISLIM, da še zdaleč ne drži, da so trenutno brezposelni ljudje nujno LENI in NESPOSOBNI. Ne vem, kakšna je vaša izkušnja s to skupino ljudi, tisti, ki jih poznam jaz (in za čigaršnje brezposelnost mi je sploh mar) so mojih let. To so v veliki večini SPOSOBNI ljudje. Ljudje, katerih misel ne boleha. Ljudje s polnim razumom in odgovornostjo. In vsi smo še "mladi". In vsi upamo na boljše čase. Eni tudi čakajo, jaz ne. In to, da ne čakam, ne pomeni, da vsak dan pošiljam različnim podjetjem nešteto prošenj. To niti ne pomeni, da vedno sproti z novim projektom oplemenitim moj portfelj. To pomeni samo, da me ni več strah. Bilo pa me je. Strah me je bilo brezposelnoti. Ker je POTREBNO plačati položnice. In če ne plačaš položnic, lahko umreš. Tako nekako.
Torej, po izteku študentskih let se je začela moja brezposelnost. Kako to izgleda? Najprej poskušaš to misel udomačiti. Glede na pester in številčen izbor zaposlitvenih mest, sem se na to misel navadila že prej. In priznam, na koncu je sploh ni bilo tako težko sprejeti. Kar je bilo pravzaprav težko sprejeti, je bilo vse, kar je sledilo. Najprej se prijaviš na Zavod. Greš v njihovo poslovalnico in malo v sramu vljudno (in s prisiljenim spoštovanjem) zamomljaš nekaj v stilu: "Dober dan. Ana Bojc sem in prišla sem sem, ker mi je potekel status, diplomirala še nisem in rada bi se prijavila na zavod." Prijazno se smehljaš, ker nobenemu res nič nočeš in upaš na vzajemnost. Čaka pa te srep pogled zaposlene. "B? Okej, res ni kul, da sem pri 25ih brez diplome. Hm, a je sploh prav, da sem na zavodu? A je sploh prav, da računam na denarno pomoč? Zakaj tak pogled??" se (res potiho, da ne postaneš sumljiv) vprašaš sam pri sebi. In si ne odgovoriš. Ker hitro dobiš odgovor na srep pogled in se ubadaš samo še s tem (celo v sanjah, fak-dm-ol). Slišiš zdolgočaseni "počakajte trenutek, da pride sodelavka, jaz sem že polna." Okej. Počakam trenutek (večnosti) in po pol ure se gospa sodelavka primaje na svoje mesto. Po njenem zadahu bi rekla, da si je pač privoščila dolg kofeinsko-nikotinski odmor. "In prav je tako, ob taki sodelavki tvoji živci to potrebujejo," sem si spet mislila. Ob takih prilikah (kot je obisk uradnih pisarn javnih ustanov) si človek res misli svašta. Ker, recimo, nočem obsojati. In skušam razumeti svet okoli sebe.
Torej, v zgodbi še vedno stojim tam, za šalterjem na Zavodu za zaposlovanje RS. In začneva. Najprej dobim knjižico (ki je kmalu postala beležka čečkarij nečaku, kar me je prej vandušilo kot razjezilo - je vsaj pridobila na zanimivi vsebini!). Potem izpolniva zaposlitveni načrt. Ime, Priimek, Parvmesnihpodatkov, Izobrazba, Znanja in kompetence. Nekaj takega. In se je zataknilo. Najprej se je zataknilo pri mojem znanju. Študirala sem grafične in interaktivne komunikacije na NTFju. In tekom študija sem se seznanila s kupom programov, večino (razen Flash-a, priznam) tudi osvojila. Torej, v bazi, kjer lahko odkljukaš računalniške programe, ki jih poznaš, je bil na voljo Photoshop, mislim, da tudi Autocad, CorelDraw in mogoče še ene dva. Tudi znanje interneta se šteje pod znanje računalniških programov.:) Blender, Maya, Cinema 4d, Illustrator, Indesign, AfterEffects, .. to so jim tujke. In potem zveš, da se tega naknadno ne da vpisati noter. Ker tega ni na razpolago, halo? In vprašanje "kaj ni to vse eno in isto" od gospe supervajzerke. "Kje sem jaz? Kaj se dogaja? WTF?" - misli kar niso hotle bit tiho. In povem vam, to je še kar zajebano. Ko nič več ne štekaš. In potem ti misli delajo na polno, privlečejo na plano ful enih nesmiselnih vprašanj o eksistenci, sposobnosti, sistemu - in to vse pred tisto nespoštovano zaposleno na zavodu. In res se moraš truditi, da kaj ne rečeš na glas. Ker se ne spodobi. Ajde, gremo naprej. Skupaj sva odkljukali še moje znanje jezikov. Če znaš več kot enega tujega, ti že malo ne verjamejo. Če znaš več kot dva, te pogleda zelo sumljivo. No, jaz sem jih naštela še nekaj več in takoj slišala:"Gospodična, če si zmišljujete, bo to delodajalec ugotovil. Ne delajte si tega." Another WTF look. Zakaj bi si zmišljevala, konec koncev, saj nisem edina 20+, ki zna kakšen tuj jezik?? Niti trudila se ji nisem razlagati, da sem se angleščine in nemščine naučila v gimnaziji. Tudi latinščine, vendar se spomnim samo osnov, zato nisva obkljukali okenca, ki ponazarja najvišlji nivo znanja. Ker sem poletja preživljala na hrvaškem morju in ne slovenskem, me je pritegnila tudi hrvaščina (tole: "Dobar dan, jel može pola-pola?" "Pa može, šta damo?" "Šumsko voće i vanilijo." In nasmeh do ušes :D). V Parizu sem se priučila nekaj francoščine in prebrala par debelih knjig v srbski cirilici. Dodatno sem eno leto obiskovala italijanščino, prvo leto na faksu pa pouk španščine (in gledala sem Esmeraldo) in ja, še vedno kar nekaj razumem. Na tejle točki tujih jezikov me je nejevolja že dodobra načenjala. Hvalabogu se je začelo gospe zaposleni muditi (vrjetno na naslednjo kavo in čik) in me je z napotki "Zavod redno obveščajte o svojih aktivnostih, mesečno nam prepošljite prošnje, ki jih pošiljate delodajalcem in, saj veste, najbolj veseli bomo vašega obiska, ko boste prišli vrniti knjižico," odslovila. Uf. Dobro, tele naloge bom zmogla, služba bo pa tudi prišla, saj sem sposobna punca. Po zavodu si je treba porihtat zavarovanje. Obvezno in dodatno. In potem fehtaš CSD za keš. S tem kešem je tako - meni kode ocenjevanja niso znali razložiti, najbrž je odvisno koliko denarja so pripravljeni dati od sebe, ali kaj. Torej, na mesec ti pripada tam, od 100 do 260 Eur na mesec. Štipendija, pač. (In ne, noben naj ne pripomni kriterijev ocenjevanja, v mojem krogu folka obstajamo trije s popolnoma istimi pogoji in popolnoma različno vsoto denarja, ki nam enkrat na mesec "pripada"). Dobro, na CSD-ju je še najmanj posla, se da vse porihtati, tudi če nič ne hodiš tja. Ne pričakujte pa tam odgovornosti in inteligence. To se kupi drugje. Tam samo so in to mora biti zate dovolj, pa naj bodo ti, ki tam so, v pomoč ali ne. Oni so le zaposleni, javni uslužbenci. Alfa in omega te boge države. Kaj pa kaj zavod pravi po prvem obisku? Pri meni je bilo takole - par tednov po tem, ko sem se tam pofočkala, dobim telefonski klic. Bil je ponedeljek, ura tam okoli 7h50, za nekoga, ki je doma, kar zgodnje jutro. Na drugi strani živčen ženski glas. Brez dobro jutro/dober dan:"Ja, kje pa ste?" "Doma. Oprostite, kdo pa kliče?" " Iz zavoda kličem, veste, da morate biti čez 10 min tu?" "Prosim? Gospa, to mora biti pomota." "Ni pomota. Čez 10 min se vam začne delavnica Po študiju do zaposlitve. Na vabilu je sicer napisan jutrišnji datum, vendar smo se zmotili. Če zamudite, vaz vržemo iz zavoda." ??? Seveda sem zamudila, hvalabogu je prijazna gospa, ki je delavnico vodila, tistih par minut opravičila. Vendar - njena prijaznosti ne opraviči dejstva, da je bila delavnica bullshit. Glede na ime delavnice bi pričakovala, da smo vsi prisotni kdaj študirali. Študenst pa naj bi znal napisati CV, kajne? In iskati po spletu. In se predstaviti delodajalcu. Po moje naj bi tudi znal biti izviren in samosvoj. Pač, nekako zrelejša oseba tako in drugače. No, mi smo za te stvari porabili 2 dni. Unbelievable. Naslednjič, ko sem bila na zavodu, so rekli, naj ne pošiljam nič na mail, ker oni tega ne preverjajo. Ko sem šla še zadnjič, so me vprašali, če sem že iskala delo v tujini in zakaj ne. Hm. Nočem več na zavod, res ne. Zguba časa. In vsi, ki ste kdaj bili na zavodu veste, kakšne so te njihove delavnice, za katere porabijo kupe keša in od katerih nič pametnega ne odneseš.
Ko razmišljam o zaposlitvi, me celo malo zagrabi panika. Si res želim delati v neki firmi? Najverjetneje v firmi, kjer delavci previsijo pol svojega delovnega časa na gTalku, FBju, Twittajo safr in trpljenje. V firmi, kjer delavci komaj čakajo, da bo ura tri ali štiri, da pobegnejo domov. In so doma ob petih. Potem še malo počivajo, pojedo, grejo na sprehod in čakajo do vikenda, ko se jim začne lajf. Hm. Ne bi se dobro počutila med sodelavkami, ki jim je fajn debatirati samo o drugih. O Kim Kardashian, recimo. A veste kako izpade glupo, ko izpadeš glup, ker ne poznaš Urške Čepin? Še manj dobro bi se počutila med sodelavkami, ki bi se ves čas hvalile med sabo (- hudi nohtki, kje so ti jih nardil? - kolk si dala za podaljške? - a si shujšala? - kaj pa ješ? - a, dieta. - top majčka, ti poudari joški, stara. - uaua, čist si jebaćka v tehle čevljcih...ON AND ON, take se ne ustavijo). Ne zanima me to. Če me zaposlijo v taki firmi, somebody kill me, please. Zame bi to predstavljalo hudo kazen, res.
Jaz bi se delovnega mesta veselila, če bi vedela, da tam ne bom stagnirala. Da se bom tekom posla naučila veliko novega od svojih sodelavcev in potem delila znanje naprej. In ko se več ne bom mogla nič naučiti na tistem delovnem mestu, bom poiskala novega. Rada bi se učila celo življenje. O stvareh, ki me zanimajo. Različnih stvareh. In ne razumem, zakaj so papirji še vedno tako pomembni, če vidimo, da ne vodijo nikamor. Izkušnje in znanje, da. Papirji ne. In karakter.
Afterall, panika me grabi tudi zato, ker smo vedno poslušali kaj bomo, ko bomo veliki. Kot da se po koncu srednje šole odločiš enkrat in za vselej. In če se odločiš narobe, si kriv sam. Zakaj ne bi mogel nekdo en dan prevajati knjige, drug dan pisati učne snovi, tretji dan iti s svojimi učenci na izlet v neznano in četrti dan recenzirati na novo izdane knjige? Zakaj ne bi srčno dekle, ki ima rado otroke, bila njihova varuška? Zakaj ne bi bolnikov in ostarelih negoval nekdo, ki ima za to res občutek. Pravzaprav, zakaj sploh še imamo službe za nedoločen čas? Že res, da se za določen poklic izobraziš. Pa je to dovolj? Res? Odkar so diplomirali naši starši, je minilo 30, 40, 50 let. Kaj se je v tem času spremenilo? Da, mogoče se je odprla kakšna smer študija več, vendar je še ta navadno pogojena s profesorji, ki bi morali biti najmanj v penziji, če ne že v grobu. Matematika se v 100 letih ni spremenila (ajde, imamo kakšne novejše pojme, npr. fraktale itd.). Princip ostaja isti. Ampak vsi ne razumejo matematike. Zakaj torej nekdo ne najde novega načina? Boljšega mogoče? Ali pa vsaj novega, dobro, da bi matematiko lahko vsi razumeli? Zakaj razvijamo tehnologijo, če je ne znamo uporabiti? Zakaj ne znamo videti, da je svet vsak dan drugačen? Zakaj se ne znamo razvijati? Zakaj smo neumni?
Pismorosno, če ne drugega imamo internet. Internet bi lahko rešil že marsikatero stvar. Recimo - delo od doma. Veste koliko bi razbremenili delavce, finance, onesnaženost? Ali pa pomoč internetnih vsebin v šoli. Na spletu se najde ogromno aplikacij, ki bi pripomogle k lažjemu učenju. Bolj zabavnemu učenju. Obstajajo celo spletne strani, kjer si lahko znanja nabereš več kot v OŠ, srednji šoli in univerzi skupaj - vse to zastonj. Ampak to ne šteje. Ker certifikat ni niti približno diploma. To ne šteje, ker učenje ne bi smelo zabavno - v šolah se pa ja trpi. To ne šteje, ker ne moreš biti ti v službi in doma hkrati - kako pa bi to zgledalo?
Res ne maram takega sveta.
Ne maram sveta, v katerem učiteljice ne znajo (in ne morejo) dobro učiti otrok. Ne maram sveta, v katerem zdravnika, ki naredi napako, linčamo prej kot nekoga, ki krade brez vesti. Ne maram sveta, kjer te mora biti sram morale. Ne, ne maram takega sveta. Zato se ves čas trudim za SVOJ svet. Ki je še vedno lep, keš gor, keš dol. Ja, sem brezposelna in nehalo me je biti strah. V tem času sem se naučila veliko novega in naredila kar nekaj dobrega. Ker sem brezposelna, sem lahko spremljala predavanja na Courseri in se učila jezika na Duolingotu. Ker sem brezposelna, sem čez celo leto imela čas nabirati zelišča - za olja in čaje. Ker sem brezposelna, sem skoraj dokončala diplomo. Ker sem brezposelna, sem si lahko privoščila večino poletja preživeti zunaj in opazovati kako se narava spreminja prav z vsakim dnem. Odkrila sem nove poti, nove ljudi, nove stvari. In svet je res lep. Ker sem brezposelna, sem imela več časa ljubiti. In uživati. In spati. Nisem bila lena, še vedno produktivna, le v svojem ritmu.
V vsem času svoje brezposelnosti sem bila torej polno zaposlena. Niti malo brezposelna. Uspelo se mi je umiriti in začutiti svoje življenje. In srečna sem. Čeprav si s to srečo ne morem kupiti ničesar, niti plačati stroškov. Ali hrane. Pa sem vseeno - srečna!
In veste, vsa ta brezposelna mladina niti ni več tako mlada. Ta brezposelna mladina je v pravih letih za potomce. Ta brezposelna mladina je pravzaprav odrasla. Ampak če tega ne bo zastopila brezposelna mladina, ne bo razumel nihče. Če si sveta ne bomo spremenili sami, nam ga ne bo spremenil nihče. Apatija vodi v depresijo, farewell!
Zakaj ta zapis? Ker ne razumem. Ne razumem kako smo lahko tako APATIČNI. Ne razumem kako smo lahko tako brezbrižni do tega, kam grejo naša življenja? Konec koncev - kam gre denar, ki je trenutno prepotreben. Ne vem, kako lahko dopuščamo, da o našem življenju (zdravje, plače, štipendije, ... sanje, sreča, prihodnost,...) odločajo neodgovorni in pohlepni ljudje. Ne razumem, kako se še vedno lahko zaposluje predvsem preko vez. Ne razumem, kako lahko v tem času podpremo projekt Slovenska cesta 2020. Ne razumem niti, na kakšen način ostali to gledate? Vam je vseeno, kaj se dogaja? Vam je vseeno, če uničujemo ideje, otroke, svet - vse lepo in nedolžno? Vam je vseeno za odgovornost? Tudi tega ne razumem - sem jaz edina, ki tako razmišlja? Je kaj narobe z mano? Ni mi jasna vsa ta kontradiktornost današnjega časa.
In zdaj sem tu in to zmedo sem dala nekako ven iz sebe. Še ne vem, če mi je kaj lažje. Vem pa, da sem sama zase po tem obdobju brezposelnosti zmagovalka - iz obdobja depresije, eksistencialne krize, občutka nemoči ... sem prišla ven zrelejša. Pogumnejša. Bolj pomirjena in srečnejša.
Veste, ljubi moji vsi, samo eno življenje imamo.
